Pasme psov
Po podatkih Mednarodne kinološke zveze (FCI) je trenutno na svetu registriranih okoli 353 pasem psov, ki jih priznava ta največja organizacija na svetu. Pasme psov so razdeljene v 10 skupin glede na namen njihove vzreje (uporaba), videz in velikost:
- FCI 1 – ovčarski in pastirski psi
- FCI 2 – pinči, šnavcerji, molosi in švicarski planšarski psi
- FCI 3 – terierji
- FCI 4 – jazbečarji
- FCI 5 – špici in pratipski psi
- FCI 6 – goniči in krvosledci
- FCI 7 – ptičarji
- FCI 8 – prinašalci, šarivci in vodni psi
- FCI 9 – pritlikave pasme
- FCI 10 – hrti
Vsaka skupina psov je razdeljena na podskupine pasem psov, ki ji je dodeljena država ali regija izvora. Vsaka pasma psov pripada določeni državi (je njena”lastnina”). Države lastnice pasem ob upoštevanju standardov in v sodelovanju s strokovnimi komisijami FCI napišejo standard svoje pasme (podroben opis idealne vrste pasme).
Pasme psov se delijo na dokončno in začasno priznane. Dokončno priznane pasme so upravičene do kandidature za mednarodnega prvaka (CACIB), kar začasno priznane pasme niso, dokler ne dosežejo statusa dokončno priznane pasme.
Kratka zgodovina razvoja pasemskih psov
Psi spremljajo človeka že od praveka. Skozi čas so se razvijali in pričeli ločevati po skupinah na lovske pse, pastirske pse in hrte. Da bi ohranili razlike med njimi in poudarili njihove lastnosti, so ljudje namenoma parili med sabo pse z določenimi, želenimi lastnostmi. Selekcija v parjenju je vplivala in oblikovala vedenje psov, izgled in velikost.
Z razvojem človeka so se počasi spremenile tudi življenjske navade ljudi. Selili so se v agrarna okolja, zato niso več potrebovali velikih psov. Tako se je rodila potreba po vzreji psov manjših velikosti z bolj umirjenim značajem, ki bi se bolje znašli v novem okolju.
Prve psarne in klubi so se pojavili v 19. stoletju. Takrat so se oblikovali tudi prvi registri pasjih rodovnikov. Vzreja psov je postala bolj stroga in sistematična. Psi so močno pridobili na svoji priljubljenosti. V ospredje je vedno bolj prihajal njihov zunanji videz, kot pa delovne sposobnosti.
Na začetku je bilo lastništvo delovnih psov ali pasemskih psov privilegij bogatih. Danes si skoraj vsakdo lahko privošči psa.
Kritika selektivne vzreje psov
Človek je s selektivno vzrejo spreminjal psa po svoji podobi. Pri tem je sledim različnim zahtevam in željam; ustvariti dobrega psa čuvaja, lovskega psa, psa družabnika, psa pomočnika ali “dvornega” psa …
Pri tem je vzredil tudi pasme psov z določenimi dednimi lastnostmi, zaradi katerih je ta pasma bolj nagnjena k obolevanju oziroma določenim zdravstvenim težavam. Med ene najresnejših se uvršča displazija kolka, značilna za pse velikih pasem (nemški ovčarji, labradorci …).
Dokazana so tudi dedno pogojena nagnjenja pasem psov k določenim okvaram oči, sluha in srca. Pasme psov s potlačenim gobčkom (mops, pekinezer …) imajo lahko dokazano resnejše težave z dihanjem. Jazbečarji imajo težave s hrbtenico. Siringomielija – obolenje vratnega dela hrbtenjače – pogosto ogroža kakovost življenja pasme Cavalier king Charles španjel.
Psi s potlačenim gobčkom ali brahicefalične pasme psov
Rezultat selektivnega parjenja z željo ustvariti psa z ljubkim gobčkom in velikimi, otroškimi očmi, so vedno bolj priljubljene kratkogobčne pasme.
Brahicefalija opisuje kratko glavo oziroma značilen, ljubek potlačeni gobček psov, z ravnim prednjim delom in z izjemno kratkim nosom. V skupino psov s potlačenim gobčkom se uvrščajo ta trenutek najbolj iskane pasme psov : bokserji, buldogi, bostonski terierji, čivave, čov čovi, mopsi, shih tzuji …
Čeprav so ti psi z ravnim gobčkom ljubki, jim lahko njihovi kratki noski povzročajo vrsto težav pri dihanju. Brahicefalične pasme psov pogosto trpijo zaradi smrčanja in hropenja (glasnega dihanja). Pri telesnih naporih se hitreje utrudijo, kašljajo ali bruhajo, zaradi pomanjkanja zraka pa celo izgubijo zavest. Zaradi anatomskih nepravilnosti oblike glave trpijo zaradi kroničnega pomanjkanja kisika v telesu.
Najbolj so ogroženi v poletnem času, saj se težje hladijo. Težave so izrazitejše v srednjih letih in pri psih s prekomerno težo.
Ukrepi, s katerimi psu s potlačenim gobčkom lahko olajšate življenje:
1. Ne sprehajajte ga v vročini.
2. Pazite, da se preveč ne razburi.
3. Pazite, da ni preveč telesno aktiven.
4. Ohranjajte zdravo telesno težo psa.
5. Namesto ovratnice raje uporabite oprsnico.
6. Bodite pozorni na težave z dihanjem (modrikast jezik) in psa pravočasno odpeljite k veterinarju, ki mu bo predpisal ustrezno terapijo.
Za vse pasme velja, da morate biti posebej pozorni, kakšno hrano jim kupujete. Hrana naj ima dovolj mesnih beljakovin. Izjemno pomembno je tudi razmerje med omega 3 in omega 6 maščobami, saj te pomembno vplivajo na vrsto telesnih funkcij psa. Za močne kosti in zobe je pomembno ustrezno razmerje med kalcijem in fosforjem v hrani.
Slovenska avtohtona pasma psov
Kraški ovčar je najstarejša in EDINA slovenska avtohtona pasma psov. Pasma psov kraški ovčar je bila priznana že leta 1939. Sprva se je imenovala ilirski ovčar. Od leta 1968 je pasma priznana pod imenom kraševec. Že samo ime nakazuje uporabo psa; pastirski pes, ki je pasel ovce na področju slovenskega Krasa.
Teža samica: 25 – 37 kg
Teža samec: 35 – 42 kg
Višina samica: 54 – 60 cm
Višina samec: 57 – 63 cm
Življenjska doba: 12 – 14 let
Kožuh: dolga, bujna, gosta dlaka
Barva: železnosiva barva, srebrnosiva, temnosiva barva
Skupina: 2. FCI skupina, sekcija 2, standard št. 278
Kraški ovčar je srednje velik pes, ki se uvršča med redke pasme (le 700 do 800 psov), ki je bila par desetletij nazaj na robu izumrtja. Uvršča se v kritično stopnjo ogroženosti pasme psov.
Njegove glavne prednosti so, da je izjemen čuvaj in se odlično razume z otroci. Potrebuje ustrezno socializacijo od rane mladosti in veliko gibanja. Velja za dokaj zdravega psa brez posebnih dednih bolezni. Zaradi majhnega števila legel je verjetnost, da boste kraševca kupili s pasje farme, izjemno majhna, kar je VELIK PLUS za pasmo in bodoče lastnike.
Photo by Hannah Lim on Unsplash
