Mačja kuga

Mačja kuga (mačja panlevkopenija ali mačja parvoviroza) je akutna virusna bolezen mačk, za katero jo značilen nenaden izbruh, depresija, povišana telesna temperatura, bruhanje, driska, močna dehidracija in visoka smrtnost.

Mačja kuga je zelo nalezljiva virusna bolezen necepljenih mačk, ki največkrat prizadene predvsem najmlajše člane mačje družine.

Kaj povzroča mačjo kugo?

Povzroča jo virus iz družine parvovirusov, ki je soroden virusu pasje parvoviroze. Čeprav spadata v isto družino, se ne prenašata med psi in mački. Prav tako bolezen ni nevarna za človeka. Prenaša se med mačkami z direktnim kontaktom preko telesnih izločkov, preko okuženih posod ali drugih predmetov, s katerimi pride žival v stik. Virus lahko prenaša tudi človek, ki je prišel v stik z obolelo mačko, ali preide iz okužene mame na njene mladičke preko maternice. V telesu virus napada celice kostnega mozga, prebavnega trakta, limfatičnega in živčnega tkiva, pri brejih povzroči abortuse v zgodnji brejosti, kasneje pa rojstvo nevitalnih muckov.

Posledice bolezni na mački

Parvovirus lahko povzroči bolezen pri vseh starostih necepljenih mačk, vendar pa starejše večinoma ne kažejo kliničnih znakov. Inkubacija je 3 do 5 dni, redko do enega tedna. Pojavi se vročina nad 40° C, ki proti koncu pade pod normalo, pod 37° C. Mački bruhajo, pojavi se huda driska, včasih krvava. Ker se ne umivajo, postane dlaka suha in umazana, koža pa neelastična, kar je posledica hude dehidracije. Sedijo zgrbljeni, izražena je tretja očesna veka, zdijo se nam žalostni in utrujeni, glave držijo nad vodo, a ne morejo piti. V ustih se pojavijo razjede, ki poleg vročine povzročijo izgubo apetita. Najbolj prizadene mucke mlajše od 6 mesecev, ki lahko nenadoma poginejo, zato lastniki večkrat pomislijo, da so bili zastrupljeni.

Postopek diagnoze mačje kuge

Bolezen diagnosticirajo na veterini s pomočjo odgovorov lastnika, kliničnim pregledom in pregledom krvi. Preiskave pokažejo močno znižanje belih krvnih celic, ki so pomembne za obrambo organizma pred raznimi boleznimi. Ker teh celic ni oz. so močno zmanjšane, lahko zbolijo za sekundarnimi boleznimi, ki znajo biti usodne. Prav tako lahko nekatere druga obolenja povzročijo podobno sliko, kot so levkoza, mačji infekciozni peritonitis …

Terapija

Zdravljenje temelji na podporni terapiji. Virus mora uničiti telo samo, pri tem mu lahko na veterini le pomagajo. Najbolj pomembna je infuzija, ki preprečuje dehidracijo. Mucku dajejo antibiotike, da preprečijo nadaljnje infekcije ter vitamine in pripravke za izboljšanje imunskega sistema. Ko začne sam jesti, mu ponudijo manjše količine primerne mačje hrane. Omogočiti mu moramo toplo ležišče, kjer bo lahko okreval. Sama terapija lahko traja tudi teden ali dva. Če vztrajamo, lahko mucek ozdravi brez posledic. Po prenehanju kliničnih znakov še 6 tednov izloča virus.

Proti mačji kugi obstaja preventivno cepljenje. Mucek ima lahko materina protitelesa do 8. ali 10. tedna starosti. Prvo cepljenje opravimo okoli 8. tedna, nato ponovimo čez en mesec. Letne revakcinacije omogočijo dovolj protiteles za zaščito. Poleg mačje kuge s tem cepivom zaščitimo tudi proti herpes in calici virusom, ki povzročata obolenje v zgornjih dihalih in ustni votlini.

Mačja kuga je zelo nevarna bolezen. Velikokrat lastniki obolele mačke pripeljejo k veterinarju prepozno, ko so že podhlajeni in jim ni več pomoči. Zato ga takoj, ko opazite, da ima znake, odpeljite k veterinarju. Tam bo deležen ustrezne oskrbe, vendar pa se morate zavedati, da je lahko kljub terapiji bolezen usodna. Najučinkoviteje se lahko borite proti mačji kugi s preventivnim cepljenjem in s tem mucka rešite pred to boleznijo.

Povzeto po: Mačja kuga, K. Nečemer, dr. vet.