Nemški ovčar

Nazaj na Blog

Nemški ovčar

Nemški ovčar

German Shepherd


Strošek hrane na mesec

Okvirni strošek pasje hrane na mesec je preračunan na odraslega in povprečno težkega psa. Za izračun je uporabljena kvalitetna hrana višjega cenovnega razreda Orijen original.

Teža samica: 22 – 32 kg
Teža samec: 30 – 40 kg
Višina samica: 55 – 60 cm
Višina samec: 60 – 65 cm
Življenjska doba: 9 – 13 let
Kožuh: kratka, srednja, dolga
Barva: kostanjeva barva, siva, črna, bledo rdeča
Skupina: 1. FCI skupina, sekcija 1, standard št. 166.


Nemški ovčar spada med najbolj priljubljene pasme. Preverite, kaj jih uvršča v sam vrh priljubljenosti.

So inteligentni in sposobni delovni psi. Njihova vdanost in pogum sta neprimerljiva. Ta pasma psov je neverjetno vsestranska, saj briljirajo v skoraj vsem, za kar so usposobljeni: spremljanje in pomoč invalidom, pomoč policiji in vojski, varovanje čred, iskanje in reševanje, odkrivanje drog, tekmovalna poslušnost, predvsem pa so zvesti spremljevalci.

Primernost za življenje v stanovanju
Primernost za začetnike
Nivo občutljivosti
Počutje v samoti
Naklonjenost družini
Prajaznost do otrok
Prajaznost do drugih psov
Prijaznost do tujcev
Odpadanje dlake
Slinjenje
Enostavno negovanje
Splošno zdravje
Nagnjenost k prekomerni teži
Nivo energije
Intenzivnost aktivnosti
Potreba po aktivnosti
Igrivost
Enostaven za učenje
Inteligentnost
Grizenje
Lovljenje plena
Lajanje
Uhajanje

Nemški ovčar, v Veliki Britaniji in ponekod po Evropi poznan tudi kot alzaški ovčar, spada med 10 najbolj priljubljenih pasem v ZDA in je ena najbolj priznanih pasem na svetu.

Del svojega slovesa nemški ovčarji dolgujejo majhnemu kužku, ki ga je v prvi svetovni vojni s francoskega bojišča rešil ameriški vojak Lee Duncan. Po koncu vojne se je Duncan s kužkom vrnil v rojstni kraj Los Angeles ter ga zdresiral, da je postal eden najbolj prepoznavnih in priljubljenih psov v šovbiznisu – Rin Tin Tin. Ta slavni nemški ovčar Rin Tin Tin je nastopil v številnih filmih, na vrhuncu svoje kariere pa je prejel 10 tisoč pisem oboževalcev tedensko.

Poleg priljubljenosti in prepoznavnosti na filmskih platnih, so se nemški ovčarji dokazali tudi v številnih drugih vlogah – vodniki slepih, pri sledenju in lovljenju kriminalcev, odkrivanje prepovedanih snovi, kot službeni psi v vojski, obiskovanje bolnih, varovanje čred … To je le nekaj vlog te vsestranske pasme.

Nemški ovčar je prevzel vlogo nacionalnega heroja. Nemški ovčarji so sodelovali v iskalno-reševalnih akcijah ter se plazili med ruševinami Svetovno trgovinskega centra (WTC) po terorističnem napadu 11. 9., iskali preživele, tolažili reševalce in družine.

Nemški ovčar morda uteleša nekatere najboljše značilnosti psov, a vendar ni za vsakogar. Nemški ovčar, prvotno vzrejen za celodnevno varovanje čred, ima veliko energije, zato potrebuje dovolj gibanja in vaj. Brez tega lahko dolgočasje in frustracije izrazijo na neprijetne načine, z laježem in žvečenjem.

Lahko so zadržani in sumničavi, kar je krasno za psa čuvaja, ne pa toliko za goste, ki denimo obiščejo družino, s katero nemški ovčar biva. Če pa nemškega ovčarja že kot mladička izpostavljate različnim situacijam in ljudem, se lahko naučijo sprejemati nove okoliščine in ljudi.

Če posvojite mladička, se malo razlikuje ali prihaja od ameriških ali nemških vzrediteljev. Na splošno si ameriški vzreditelji prizadevajo ustvariti šampione pasjih razstav, zato je pri vzreji večinoma v ospredju značilen izgled nemškega ovčarja in ne toliko njegove sposobnosti.

Oboževalci te pasme pravijo, da so nemški ovčarji ameriškega porekla mirnejši od svojih nemških kolegov. Kritiki pa menijo, da so ti psi izgubili nekatere svoje talente, značilne za nemške ovčarje ter da so bolj nanjeni k vedenjskim težavam, kot je denimo tesnoba pri ločevanju.

Za razliko od britanskih, nemški vzreditelji to pasmo vzrejajo zaradi delovnih sposobnosti, pa tudi zaradi tradicionalnega videza te pasme. V Nemčiji morajo bodoči vzreditelji nemških ovčarjev najprej opraviti več preizkusov glede psihičnih in fizičnih značilnosti, po katerih je ta pasma prepoznavna. Nemški ovčarji iz Nemčije so po navadi bolj energični.

Ne glede na navedeno, pa je najpomembnejši čas, ki ga preživite s psom.

Izpostavljamo:

  • Nemški ovčar ni primerna pasma za vas, če ste pogosto odsotni od doma ali za daljše časovno obdobje. Če ostanejo sami, lahko tesnobo ali dolgočasje izrazijo na neprijetne načine kot sta lajež, žvečenje in kopanje.
  • Nemški ovčarji so aktivni in inteligentni psi. Zaposliti jih moramo z učenjem, igro in delom. Nujen je vsakodnevni trening, tako fizični (tek, frizbi) kot tudi miselni (učne ure, triki).
  • Do tujcev so lahko nemški ovčarji zadržani in sumničavi. Da bi vzgojili socializiranega psa s primernim obnašanjem, ga moramo že kot mladička seznaniti z različnimi situacijami, kraji in ljudmi. Pri tem ima pomembno vlogo šolanje psa, saj se se mladički osnovnih povelij naučijo že v mali šoli pri treningu poslušnosti. Obiskovanje pasje šole pa psu omogoča tudi kakovostno socializacijo, saj se lahko navadijo tako na prisotnost drugih psov in ljudi.
  • Ti psi puščajo zelo veliko dlake, zato jih je potrebno krtačiti večkrat tedensko, potrebovali pa boste tudi dober sesalec.
  • Z navajanjem na kletko mladička navajamo na hišni red, prav tako pomaga, da so psi ob ločitvi s skrbnikom mirni in veseli. To je še posebej pomembno pri nemških ovčarjih, pri katerih se lahko zaradi samote razvije ločitvena tesnoba ali ekstremna tesnoba.
  • Imajo sloves odličnega čuvaja, kar tudi so, a noben pes ne bi smel biti nikoli priklenjen na verigo za stražo. To pri psih povzroča frustracije in agresivnost. Nemški ovčar je najsrečnejši, če živi skupaj z družino v njihovih bivalnih prostorih z dostopom na ograjeno dvorišče, kjer lahko pokurijo svojo energijo.
  • V lokalnih zavetiščih lahko najdete psa katere koli pasme, vključujoč nemškega ovčarja. Pred nakupom pomislite o posvojitvi psa iz zavetišča.

Nemški ovčar je razmeroma nova pasma, iz leta 1899, zasluge za njen obstoj pa gredo stotniku nemške konjenice Maxu von Stephanitzu, katerega cilj je bil ustvariti nemško pasmo, neprimerljivo s pastirskimi psi.

Stoletja pred Stephanitzem so se kmetje v Nemčiji in preostali Evropi pri varovanju čred zanašali na svoje pse. Nekateri psi so bili zaradi te svoje sposobnosti legendarni, toda von Stephanitz je ugotovil, da nihče v regiji ni vzredil posebne pasme pastirskih psov.

Leta 1898 se je von Stephanitz upokojil in začel s svojo drugo kariero – eksperimentiranje z vzrejo psov, da bi ustvaril vrhunskega nemškega pastirskega psa. Preučeval je britanske vzrejne postopke posebnih pastirskih psov, potoval po Nemčiji, obiskoval pasje razstave in opazoval nemške tipe pastirskih psov.

Stephanitz je videl veliko dobrih pastirskih psov, ki so bili športni, inteligentni ali spretni. Ni pa videl psa, ki bi utelešal vse te značilnosti.

Nekega dne leta 1899 je von Stephanitz obiskal pasjo razstavo, na kateri je njegovo pozornost pritegnil pes volčjega izgleda. Nemudoma ga je kupil ter njegovo ime Hektor Linksrhein kasneje spremenil v Horand v Grafeth. Njegov izgled in inteligenca sta tako navdušila von Stephanitza, da je ustanovil društvo nemških ovčarjev, s Horandovimi potomci pa je nato izpopolnjeval pasmo.

Za pse te pasme je sprva mislil, da bodo opravljali delo pastirskega psa, toda potreba po teh psih je bledela, saj se je Nemčija vse bolj industrializirala. Von Stephanitz je bil odločen, da bodo psi te pasme v prihodnje zasedali mesto delovnega psa v policiji in vojski.

Ker je imel dobre vojaške povezave, je nemško vlado prepričal k uporabi te pasme. V času prve svetovne vojne je nemški ovčar služil kot bolniški pes, reševalec, stražar, kurir.

Čeprav so bili nemški ovčarji v ZDA prisotni že pred vojno, je v ZDA ta pasma postala priljubljena šele po vojni. Ameriški vojaki so opazili njihovo inteligenco in pogum, zato so številni psi odšli z njimi domov.

Eden takšnih psov je bil pet dni star mladiček, ki ga je s francoskega bojišča rešil ameriški vojak iz Los Angelesa. Mladička je odpeljal domov, ga zdresiral in ustvaril enega najpopularnejših štirinožnih zvezdnikov. Rin Tin Tin je nastopil v 26 filmih in pomagal popularizirati to pasmo v Ameriki.

Čeprav so bili zavezniki navdušeni nad pasmo, pa niso bili preveč veseli njihovih nemških korenin. V vojnem obdobju je bilo vse nemško stigmatizirano, zato so leta 1917 v Ameriškem kinološkem klubu ime pasme spremenil v pastirski pes.

V Angliji so psa preimenovali v alzaškega volčjega psa, po nemško-francoskem obmejnem območju Alsace-Lorraine. Ameriški kinološki klub je leta 1931 začel uporabljati izvirno ime nemškega ovčarja; Britanski kinološki klub pa je to storil leta 1977.

Von Stephanitz je ostal tesno vpet v razvoj pasme in že leta 1922 so ga vznemirile nekatere značilnosti, ki so se kazale pri psih, kot so šibek temperament in nagnjenost k izpadanju zob. Razvil je sistem strogega nadzora kakovosti: predv vzrejo poameznega nemškega ovčarja, je bilo potrebno opraviti številne teste inteligence, temperamenta, atletskosti in dobrega zdravja.

Ameriška vzreja nemških ovčarjev ni bila niti približno tako urejena. V ZDA so pse vzrejali z namenom zmage na pasjih razstavah ter pozornost namenjali izgledu, hoji in gibanju psa.

Po drugi svetovni vojni so bile razlike med nemškimi ovčarji vzrejenimi v ZDA in Nemčiji, vse večje. V ameriških policiji in vojski so začeli uvažati delovne pse, pasme nemški ovčar, saj domači nemški ovčarji niso opravili preizkusov, pestile pa so jih tudi zdravstvene in genetske težave.

V naslednjih desetletij so nekateri ameriški vzreditelji začeli pozornost namenjati tudi sposobnosti pasme, ne le videzu ter uvažali delovne pse iz Nemčije.

Njihov značaj je zadržan, a običajno niso agresivni. Prijateljstev ne sklepajo takoj, ko pa to storijo, so zelo zvesti. S svojo družino so umirjeni, neproblematični, dostopni, v primeru nevarnosti pa so lahko močni in zaščitniški, zaradi česar so odlični čuvaji.

Ta visoko inteligentna in vzdržljiva pasma uspeva v katerem koli delu. Nemškega ovčarja je mogoče usposobiti za skoraj vse, od opozarjanja gluhih oseb na zvonjenje do iskanja preživeli pod plazom.

Ena stvar, v kateri pa niso dobri, je samota za daljše časovno obdobje. Brez družbe, ki jo potrebujejo tako kot vadbo in možnosti za delo oziroma uporabo svoje inteligence, postanejo zdolgočasni in frustrirani. Nemški ovčar, ki nima dovolj vadbe in je s strani svoje družine prezrt, lahko nakopičeno energijo izraža na neprijetne načine kot sta denimo lajež in žvečenje.

Kot vsak pes, tudi nemški ovčar potrebuje zgodnjo socializacijo, da je še kot mlad pes izpostavljen številnim različnim ljudem, situacijam, zvokom in izkušnjam. Socializacija pripomore k temu, da bo vaš mladiček zrasel v kar najboljšega nemškega ovčarja.

Nemški ovčarji so na splošno zdravi, toda kot vse pasme, so nagnjeni k določenim zdravstvenim težavam. Lahko da ne bodo imeli niti ene od teh težav ali ne vseh, prav pa je, da ste z njimi seznanjeni, če že razmišljate o tej pasmi.

  • Displazija kolkov: Displazija kolkov je dedna bolezen, pri kateri se glavica stegnenice ne prilega v kolčno vdolbinico. Pri kolčni displaziji, ki se ugotavlja z rentgenskim slikanjem, so klinični znaki lahko prisotni ali pa tudi ne. Nekateri psi kažejo znake bolečine in šepajo na eno ali obe zadnji nogi. S staranjem psa se lahko razvije artritis. Pse s kolčno displazijo je treba izključiti iz vzreje.
  • Komolčna displazija: To je dedna bolezen, značilna za pse velikih pasem. Pomeni neenakomerno razporeditev treh kosti v komolčnem sklepu, kar povzroči ohlapnost sklepov in lahko privede do bolečin in šepavosti. Veterinar lahko priporoči operacijo ali zdravila za lajšanje bolečin.
  • Dilatacija (razširitev) in zasuk želodca: življenjsko nevarno stanje, ki lahko prizadene velike pse z globokim prsnim košem. Še posebej, če pojedo en velik obrok dnevno, hitro in zatem popijejo veliko količino vode ali če je pes takoj po obroku zelo fizično aktiven. Razširjen, z zrakom napolnjen želodec se zasuče okoli svoje osi, želodec pritiska na žile in ovira pretok krvi. Odvečnega zraka se poskuša pes znebiti z neuspešnim bruhanjem, pride do znižanja krvnega tlaka in pes pade v šok. Brez takojšnje veterinarske pomoči, lahko pes umre. Simptomi so napihnjenost trebuha, slinjenje, neuspešni poskusi bruhanja. Psi so lahko nemirni, prestrašeni, slabotni s pospešenim srčnim utripom. Pomembno je, da psa čim prej odpeljete k veterinarju.
  • Degenerativna mielopatija: je počasi napredujoča bolezen hrbtenjače, zlasti tistega dela, ki možganom sporoča informacije o zadnjih nogah. Psi s to boleznijo delujejo kot, da ne vedo kje so zadnje noge in jih ne morejo pravilno premikati. Bolezen lahko napreduje do točke, ko pes ne more več hoditi. V redkih primerih je stanje lahko povezano s pomanjkanjm vitaminov B-12 ali E in v takšnih primerih bi lahko vitaminski dodatki stabilizirali stanje.
  • eksokrina pankreatična insuficienca: je genetska bolezen trebušne slinavke, pri kateri so uničene celice prebavnih encimov. Pes ne more prebaviti ali absorbirati hrane. Prvi znaki tega stanja so plini, izguba apetita, izguba teže, spremembe v blatu. Pes postane zelo suh in zelo lačen. Ta bolezen se diagnosticira s preprostim krvnim testom, prav tako je preprosto zdravljenje – pankreatični encimi se dodajo pasji hrani. Z ustreznim zdravljenjem in nadzorom večina psov okreva.
  • Alergije: Nekateri nemški ovčarji trpijo zaradi različnih alergij, od kontaktnih alergij do alergij na hrano. Simptomi alergije so podobni alergijam pri ljudeh. Če se vaš nemški ovčar praska, liže tačke, drgne obraz, pojdita do veterinarja, da preveri ali gre morda za kakšno alergijo.

Nemški ovčarji so zgrajeni za akcijo, saj so bili prvotno vzrejeni za celodnevno nadzorovanje črede. Imajo veliko energije, ki jo morajo pokuriti z dnevno vadbo.

Če ga pustite samega za dlje časa, pričakujte težave. Dolgočasje in pomanjkanje aktivnosti vodita v vedenjske težave – žvečenje, kopanje in lajanje. Nemški ovčar obupno potrebuje fizično (jogging, norenje po pasjem poligonu) in miselno vadbo (vaje kot npr. agility ali poslušnost).

Kot vsi pastirski psi, so tudi nemški ovčarji lajavci. Lajanje ni takšen problem, lahko pa postane, če je psu dolgčas. Učenje ukaza ”Tiho” bi moralo biti del vsakega treninga poslušnosti pri nemškem ovčarju.

Nemški ovčarji radi žvečijo in njihove močne čeljusti lahko uničijo večino materialov. Če za žvečenje izberejo napačno stvar, si lahko poškodujejo zobe, kaj pogoltnejo in jim je lahko slabo ali pa se celo zadušijo. Zavarujte svojega psa in stvari, tako da jim ponudite varne žvečljive igrače in kosti, da se zamotijo v času, ko se ne igrate z njimi.

Prehrana nemškega ovčarja mora biti formulirana za veliko pasmo z veliko energije in gibanja. Katera hrana in kakšna količina je primerna za vašega nemškega ovčarja se posvetujte z veterinarjem ali profesionalnim nutricistom. Njihove prehranske potrebe se razlikujejo glede na to ali je pes še mladiček, odrasel ali starejši pes. Ostanite na vrhu teh prehranskih potreb.

Pri mladičku nemškega ovčarja morate prehrani in vadbi nameniti še posebno pozornost. Nemški ovčarji zelo hitro rastejo pri starosti od 4 do 7 mesecev, zaradi česar so dovzetnejši za težave s kostmi. Dobro se obnese visoko kakovostna in nizko kalorična dieta, ki jim preprečuje prehitro rast.

Ne dovolite, da bi vaš mladiček nemškega ovčarja tekel, skakal ali se igral na trdi podlagi kot je asfalt, dokler ni star vsaj dve leti in niso njegovi sklepi povsem oblikovani. Mladički se lahko igrajo na travi, tudi manjši poskoki so v redu.

Če nemškega ovčarja pretirano hranite in se preveč redi, lahko to povzroči težave s sklepi kot tudi druge zdravstvene težave. Omejite priboljške, naj bodo aktivni in namesto, da jim je hrana vseskozi na voljo, jim potrezite redne obroke.

Nemški ovčar je bil prvotno vzrejen za čuvanje čred v ostrem podnebju, za kar je njihov srednje dolg kožuh odličen, psa zaščiti pred dežjem in snegom ter je odporen proti nabiranju iglic in umazanije.

Tipi kožuha nemškega ovčarja so tako različni kot njihova barva. Nekateri nemški ovčarji so dolgodlaki. Idealni nemški ovčar ima dvojni kožuh srednje dolžine. Krovna dlaka je včasih valovita in trda ter pokriva gosto podlanko.

Kožuh je lahko različnih barv in vzorcev, vključujoč črno; črno in krem; črno in rdečo; črno in srebrno; črno in rumenorjavo; modro; sivo; jetrno; sable; belo. Ameriški kinološki klub bele ne priznava za barvo te pasme in tako se beli nemški ovčarji ne udeležujejo tekmovalnih razstav, se pa lahko udeležujejo drugih tekmovanj.

Nemški ovčarji dlako menjujejo dvakrat letno. Če želite nemškega ovčarja, se pripravite na to, da bodo dlake na vaših črnih hlačah, na vašem belem kavču ter bolj ali manj po vsej hiši.

Za odstranjevanje dlak ni magične rešitve, to je potrebno sprejeti. Krtačenje dva do trikrat tedensko bo pripomoglo, da bo več dlak na krtači kot na pohištvu. Dober sesalec pa tudi ne škodi.

Kopanje naj ne bo prepogosto, saj lahko tako s kožuha odstranimo olja, ki kožuh ohranjajo zdrav, zato psa okopajte le, ko to resnično potrebuje. Kljub svoji razvpitosti zaradi puščanja dlak, je nemški ovčar precej čist in brez vonja.

Kremplje je potrebno postriči enkrat mesečno, umazanijo v ušesih preverimo enkrat tedensko, rdečica ali neprijeten vonj lahko kažeta na infekcijo. Da se izognete težavam, ušesa tedensko obrišite z bombažno blazinico, prepojeno z nežnim, pH-nevtralnim čistilom za ušesa.

Nemški ovčar rad žveči, ta navada pa mu pomaga ohranjati čiste zobe. Dajte mu vzdržljive igrače ali kosti, ki so varne za zobe in tako se bodo z žvečenjem borili proti nastanku zobnega kamna, zlasti na zadnjih kočnikih. Zdrave dlesni in zobe ohranja tudi ščetkanje zob z nežno zobno ščetko in pasjo zobno pasto.

Če so dobro izšolani in so imeli, še posebej kot mladički, veliko stikov z otroki, so nemški ovčarji krasni spremljevalci otrok. Dejansko nekateri pravijo, da je križanec med varuško in policistom, ki sta tako nežna in zaščitniška do otrok v družini.

To je sicer velik pes, ki lahko po nesreči trči v malčka ali majhnega otroka. Glede na svojo zadržano naravo, ob tujih otrocih ne bodo ravno mahali z repom, so pa na splošno zaupljivi.

Nemški ovčar lahko živi v sožitju z drugimi psi in hišnimi ljubljenčki, če je tega naučen že kot mladiček. Odrasel nemški ovčar pa bo nove hišne ljubljenčke v gospodinjstvu težje sprejel, če ni vajen drugih psov in mačk. Morda boste morali za pomoč najeti profesionalnega trenerja ali se po nasvet obrniti na zavetišče, če ste tam posvojili odraslega nemškega ovčarja.

Deli objavo

Nazaj na Blog