Fotografija za blog – pes, ki grizlja prste na roki človeka

Najpogostejše napake pri odvajanju grizenja pasjega mladiča

Posodobljeno: 12/05/2024

Pasji mladiči so v marsičem podobni otrokom. Tudi oni z zobmi raziskujejo svet okoli sebe. Na začetku to vedenje marsikaterega novopečenega pasjega lastnika zabava in pasjega mladiča celo spodbuja h grizenju. A zobje bodo počasi zrasli in če psa ne boste pravočasno naučili kontrole ugriza, lahko nastanejo težave. Dosti enostavneje je kontrole ugriza naučiti pasjega mladiča kot odraslega psa. Na spletu in med pasjimi lastniki boste našli mnogo priporočil, na kakšen način je pasjemu mladiču najbolje sporočiti, da je njegovo grizenje v igri nezaželeno. Mnoga so v resnici močno škodljiva. V prispevku Najpogostejše napake pri odvajanju grizenja pasjega mladiča bomo skozi zgodbo avtorice Pat Miller, certificirane pasje trenerke, predstavili najbolj škodljive. Torej take ukrepe, ki lahko zavedno zaznamujejo vedenje psa in pozitivno povezavo med lastnikom in njegovim štirinožnim prijateljem.

Moj pes me grize

»Moj pes me grize. Pogosto. Tar, slabih 5 kilogramov težak nemški pritlikavi špic, ki smo ga posvojili iz zavetišča za tem, ko ni opravil testa ocene vedenja, me je ugriznil večkrat kot sploh lahko preštejem. V večini primerov zob sploh ne čutim. Nikoli mi ni poškodoval, predrl kože. Tar pač odlično kontrolira ugriz.«

V svetu pasje dresure je kontrola ugriza definirana kot zmožnost psa, da kontrolira stisk čeljusti med ugrizom in s tem povzroči minimalno oziroma ne povzroči poškodbe osebi, ki jo je ugriznil. Vemo, da imajo vsi psi v določenih (napačnih) okoliščinah potencial, da ugriznejo človeka. Nekateri psi grizejo že ob najmanjši provokaciji. Huda bolečina ali stres lahko še najbolj umirjenega psa napeljeta na ugriz. In ravno kontrola ugriza je tisto, kar v primeru ugriza (občasnega ali pogostega) naredi razliko med trenutkom tihega presenečenja ali „izletom“ do najbližjega zdravstvenega doma žrtve (in morda še evtanazije psa).

Zakaj psi grizejo

Ugriz je skrajna oblika možnih načinov komuniciranja psa. Pes z ugrizom kaže svoje nezadovoljstvo ali neugodje v določeni situaciji. Željo, da bi pes preprečil vedenje drugega psa, človeka ali živali, ki jo dojema kot ogrožajočo ali kako drugače neustrezno, pes velikokrat izkazuje z napeto govorico telesa, grozečim pogledom, nepremičnim strmenjem in povešenimi koti ustnic. Tako „prosim nehaj!“ vedenje se lahko razvije v lajež, renčanje (s kazanjem zob), napadalno lajanje, hlastanje po zraku (brez dejanskega kontakta s potencialno grožnjo) in na koncu v ugriz. Pes, ki kaže le nekatere ali vse navedene znake, sporoča: „Prosim, ne sili me, da te poškodujem!“

Odzivi lastnika na grizenje psa

Kar nekaj nevednih lastnikov svoje pse kaznuje ob priliki te pomembne pasje komunikacije. “Poreden kuža, kako si drzneš renčati na mojega otroka!“ Če svojega psa kaznujete zaradi izvajanja opozorilnih znakov, jih lahko zatre; naučil se bo, da pred vami ni varno kazati, da mu vaše početje ne ugaja – posledično se bodo ugrizi zgodili brez opozorila.

Drugi lastniki opozorilno vedenje svojega psa ignorirajo in nadaljujejo z aktivnostmi, ki psu povzročajo nelagodje. Tudi to ni dober odziv. Z njim spodbujate psa, da močneje izrazi svoje občutke z manj kontrole nad ugrizom, kar lahko vodi do predrtja kože in večje poškodbe.

Pameten lastnik bo pravočasno prepoznal zgodnje znake in ukrepal v smeri preprečitve ali umika vzroka, ki povzroča psu napetost in odločitev, da ugrizne. Tak lastnik obvladuje okolico in ščiti psa pred nenehno izpostavljenostjo stimulatorjem stresa. Torej vodi psa skozi stresno situacijo z namenom pomagati mu, da se bolje sooči z virom neugodja-stresa. Vendar se včasih tudi najboljši nameni in reakcije poučenih lastnikov psov končajo s pasjim ugrizom. Ko pride do take situacije, lahko lastnik le pobožno upa, da pes dobro kontrolira svoj ugriz.

Učenje samokontrole ugriza


V najboljšem primeru se pasji mladički učijo kontrolirati ugriz, ko so še z mamo v leglu. In to s t. i. negativnim kaznovanjem: mladičkovo vedenje povzroča umik „dobrih stvari“. Če mladiček med sesanjem premočno ugrizne, se bo z veliko verjetnostjo mati vstala in odšla. Tako se mladički naučijo pazljivejšega, nežnejšega ravnanja z zobmi, če želijo obdržati „dobre stvari“. Negativno kaznovanje igra pomembno vlogo v vzgoji tudi, ko se mladički pričnejo igrati med sabo. Če premočno ugrizneš svojega prijatelja pri igri, bo najverjetneje izstopil iz nje in odšel stran.

Zaradi navedenih vzrokov obstaja večja verjetnost, da bodo imele sirote in edinčki (kot tudi tisti, ki so bili iz legla odstranjeni prezgodaj) močnejši ugriz (odsotnost kontrole ugriza), kot mladički, ki so vsaj sedem do osem tednov preživeli z mamo v leglu. Ti psi enostavno zamudijo pomembno učno izkušnjo, kaj se zgodi, če je njihov ugriz premočan. Prav tako so prikrajšani za možnost razvitja tolerance do frustracij, nezadovoljstva, saj ne tekmujejo z ostalimi člani legla za vire. Večinoma so hitrejše jeze in, če so ogrožene njihove želje, tudi pogosteje nekontrolirano ugriznejo. Beri: Tudi če so vzgojeni v leglu, ni garancije, da bodo razvili kontrolo ugriza. Nekateri psi so genetsko nagnjeni k močnejšemu ugrizu (in njihovim posledicam), ki se bo z leti krepil, drugi pa so morda imeli možnost vaditi v leglu in s tem zmanjšati moč ugriza.

Vaš pes vas morda nikoli ne bo ugriznil v jezi, toda če ni razvil samokontrole ugriza, boste najverjetneje čutili močan ugriz, ko ga boste hranili z rok. Poleg hrane bo snedel še malo vaše kože, kot okusen dodaten zalogaj.

V primeru, da imate mladička, ki iz katerih koli razlogov svoje nabrušene mlade zobke uporablja za grizenje bolj, kot bi smel, morate takoj pričeti z aktivnostmi, ki ga bodo prepričale, da je samokontrola ugriza zaželena lastnost psa. Z učno izkušnjo ne smete pričeti prezgodaj. Idealen čas za učenje mladička kontrole ugriza je obdobje, ko doseže starost petih mesecev in mu pričnejo izraščati stalni zobje. Torej še pred razvojem odrasle močne pasje čeljusti.

4 aktivnosti za učenje samokontrole ugriza

Odstranitev

Ko vas mladiček ugrizne do prve bolečine, z mirnim glasom recite „Au! “. Z nežnim gibom umaknite ugriznjen del telesa iz njegovega gobčka in za dve do pet sekund preusmerite svojo pozornost drugam. S tem uporabljate t. i. negativno kaznovanje, ki ga uporablja tudi njegova mama in ostali člani legla – mladički. V primeru, da ni razumel sporočila in še vedno z gobčkom hlasta za vami, se umaknite stran od njega oz. njegove ograde. Ponovno se mu posvetite, ko se umiri.

Ponavljanje

Mladički (kot tudi odrasli psi in ljudje) se učijo s ponavljanjem. Preden se bo vaš pes naučil prostovoljno kontrolirati stisk zob – ugriz, bo minilo veliko časa in ponavljanja lekcije 1. Ker imajo mladički zelo močno potrebo po grizenju in žvečenju, boste na začetku izvajali vajo „au in odstrani“ le v primeru, ko vas bo ugriznil dovolj močno, da vas bo zabolelo. V tem obdobju so nežnejši ugrizi še sprejemljivi. Nikar se ne trudite naenkrat ustaviti vsako grizenje vašega mladička. Oba bosta zaradi tega čutila močno nezadovoljstvo – frustracije. To je proces, ki se razvija počasi. Sprva pričakujte manjša zmanjšanja stiska zob. Takoj ko zaznate prostovoljno rahlo zmanjšanje stiska zob – dovolj izrazito, da vas ne poškoduje – pričnite s proceduro „au-odstrani“ za popuščanje ugriza. Vse dokler ga ne naučite, da popolnoma preneha z grizenjem. Do starosti osmih mesecev bi se že moral naučiti, da ne grize ljudi. Razen če ste se odločili, da ga naučite nežnega žvečenja na ukaz.

Okrepitev

Vašemu mladičko ogromno pomenijo „dobre stvari“ v njegovi bližini. Takoj ko bo ugotovil, da njegovo močno grizenje povzroča odstranitev „dobrih stvari“ (vas!) iz njegove bližine, bo zmanjšal stisk in ga sčasoma popolnoma opustil. Taktika se izkaže posebej učinkovita, če vašemu mladičku posvetite dodatno pozornost v primeru zaželenega nežnega ugriza. Kadar uporabi ustrezen stisk čeljusti, učinkovitost taktike dodatno povečate z uporabo pohvale. Besedi „Ja“, s katero ga dodatno pohvalite za ustrezen mehek stisk čeljusti, naj sledi „Priden kuža“, s čimer mu daste za vedeti, da je krasen pes.

Preusmeritev

Saj veste, da je vaš pes včasih mirnejši in nežnejši, včasih pa bolj nemiren in takrat bolj nagnjen k močnejšemu ugrizu ali uščipu. Za primere, ko je vaš mladič bolj razpoložen za grizenje, je dobro imeti nekaj mehkih igračk na zalogi, ki bodo zamotile njegovo zobovje. Takoj ko pri mladiču opazite vedenje, ki nakazuje visoko nabitost z energijo in s tem posledično močnejši ugriz, se oborožite z mehkimi igračami in mu jih ponudite še preden vam začne žvečiti roke. Če pa je z vami že vzpostavil stik ali pa ponavljate lekcijo 1, ga občasno dodatno nagradite za popuščanje v ugrizu z najljubšo cvilečo igračo.

Kako zaščititi majhne otroke pred ugrizi pasjega mladiča

Kadar so v hiši poleg mladička, ki rad žveči, še majhni otroci, jih nujno oborožite z mehkimi igračami, enostavno dostopnimi v vsakem prostoru hiše. Na ta način se otroci lahko zavarujejo pred grizljanjem psov in preusmerijo njihovo pozornost s sebe – dosti bolje, kot da vrešče bežijo pred njimi. Tako vedenje psi v večini primerov razumejo kot igro, ki jim daje še večjo spodbudo.

Seveda lahko s kaznijo vsakič, ko mladič premočno ugrizne, zatrete močno grizenje. Na prvo žogo se uporaba kazni, ki bi preprečila ščipanje in zabadanje ostrih zob v vašo kožo, zdi hitrejši in lažji način. Vendar se morate zavedati, da ga na ta način ne učite samokontrole ugriza. Če in ko bo nastopila situacija, ko bo vaš pes začutil, da mora ugrizniti, se bo verjetneje odločil za staro, nezaželeno vedenje in ugriznil močneje, kot bi, če bi ga naučili samokontrole.

Učenje samokontrole ugriza odraslega psa

Učenje samokontrole ugriza odraslega psa je dosti večji izziv kot učenje mladiča. V trenutku močnega vzburjenja se pes hitreje povrne v stare, dobro zakoreninjene vzorce vedenje, četudi se je naučil kontrolirati stisk čeljusti v mirnem okolju.

Tega se še predobro zavedam. Moja valižanska ovčarka, Lucy, stara šest let, je prišla k hiši v starosti šestih mesecev, skupaj z zloveščim ostrim ugrizom. Njeno hranjenje z rok je bilo zame boleča izkušnja, zato sem izpopolnila variante „au“ procedur. Ker je bil njen ugriz pri dajanju priboljškov dosti močnejši od ugriza mladiča – ugriznila je v dlan – sem ob ugrizu preprosto rekla „Au“ in zaprla dlan s priboljškom. Dlan sem razprla šele, ko je stisk ust popustil. Takrat je smela pojesti priboljšek. Učna izkušnja je bila za corgi sledeča: boleč ugriz je povzročil, da je priboljšek izginil (negativno kaznovanje). Nežen stisk gobčka je povzročil, da se je priboljšek pojavil (pozitivna spodbuda). Dokaj hitro je dojela koncept. V roku nekaj tednov je bila sposobna zavestno in nežno pobrati pasji priboljšek z moje dlani, čeprav je bil v njenih očeh rangiran najvišje na njeni lestvici, ne da sprožila „Au“.

Danes še vedno nežno in previdno prevzema priboljške iz mojih rok. Razen kadar je pod stresom ali je močno vznemirjena. Takrat se povrne k svojemu prejšnjemu močnemu ugrizu. Takoj ko se to zgodi, zaprem priboljšek v roki in dlan razprem šele, ko popusti ugriz. Medtem ko samokontrola ugriza deluje kot uspešna v rutinskem urjenju in naključnem sladkanju s priboljški, si v trenutku stresa, nemira, strahu in/ali jeze ne delam nobenih utvar, da se bo spomnila kontrolirati svoj ugriz. Seveda pa naredim vse, kar je v moji moči, da do takih trenutkov ne pride.

Spodbujanje psa k nežnemu ugrizu

Ker imam s Skuterjem in njegovo odlično samokontrolo ugriza več manevrskega prostora, me večkrat zamika, da bi se s tem tudi zadovoljila. Vendar se trudim, da se ne. Eden od trenutkov povečane verjetnosti, da bo Skuter ugriznil, je čas nege. Ubožec ima grozno podlanko, ki se v trenutku zavozla. Kar je zelo nezaželena značilnost valižanskih ovčarjev. Mojega prvega valižanskega ovčarja Dusty-ja sem lahko česala enkrat na teden ne da bi me posebej skrbela podlanka. Skuterja moram krtačiti vsak večer.

Seveda on to sovraži. Krtačenje mu povzroča nelagodje, medtem ko se trudim razvozlati dlako, ne da bi premočno cukala po njegovi dlaki. Odkar ga imamo, smo pri tem početju močno napredovali. Vrhnji del polovice kožuščka lahko skrtačim, ne da bi mu povzročila preveliko nelagodje. Takoj ko se lotim krtačenja spodnjega, občutljivejšega dela telesa, pa čutim, kako se ves napne. Raje kot da se zanašam na njegovo samokontrolo ugriza uporabljam metodi nasprotnega pogojevanja in desenzibilizacije. Med česanjem podlanke mu dajem priboljške (ali pa mu jih daje moj mož) ali mu dovolim, da mi liže roke (kar izjemno rad počne in kar sem pripravljena tolerirati kot nadomestilo grizenju).

Ne glede na to, ali ste si vzeli čas in naučili svojega psa kontrolirati ugriz, ali ste imeli izjemno srečo in sprejeli psa, ki to lastnost že ima, je ne jemljite kot nekaj samo po sebi umevnega. Do konca njegovega življenja nadaljujte s spodbujanjem psa k mehkem ugrizu in nikar ga ne izzivajte le zato, ker ga lahko. Tudi svetniki imajo omejitve.

Česar nikoli ne smete narediti pasjemu mladiču!

Ljudje počnejo marsikaj, kar naj bi domnevno preprečilo neželeno vedenje grizenja mladičev. Najpogostejše napake pri odvajanju grizenja pasjega mladiča zajemajo tudi 6 močno odsvetovanih odzivov lastnikov. Nekateri so prav grozljivi, zato jih še posebej izpostavljamo in odsvetujemo.

1. Alfa-roll trening psa

Alfa roll je zastarela tehnika šolanja psov. Teorija metode treninga temelji na prepričanju, da so psi hierarhične živali (kot volkovi). Tehnika se uporablja za učenje psa, da je trener ali lastnik psa vodja krdela. Kadar se pes neprimerno vede, ga trener prisili, da leži na hrbtu, v podrejenem položaju. Po možnosti se ob tem psa grobo drži za vrat. Ne počnite tega! Z veliko verjetnostjo boste s tem izzvali prestrašenega pasjega mladiča k obrambi, kar bo vodilo do še več grizenja, ki bo tudi bolj agresivno.

2. Glasno kričanje

Ideja glasnega kričanja trenerja ob mladičevem ugrizu temelji na prepričanju, da bo pes povezal njegovo kričanje ali jok z bolečino. Na ta način naj bi se mladiču približali s komunikacijo, ki jo razume. Glasno vpitje lahko povzroči ravno nasproten odziv – močnejši stisk zobovja mladiča ob grizenju. Umirjen »Au« bo dosti močnejše in uporabnejše sporočilo, ki sporoča »Tako vedenje povzroča, da ne bo več dobrih stvari, ki jih obožuješ«.

3. Stiskanje pasjega gobčka skupaj

To je še en od klasičnih slabih odzivov. Le kateri psiček, ki da kaj nase, se temu ne bi upiral in skušal močneje ugrizniti? Poleg tega kužku vcepljamo slabe asociacije bolečine v povezavi z vašimi rokami na njegovem gobčku. Taka dejanja se vam lahko močno maščujejo, ko boste kasneje kužku želeli ščetkati zobe, pri negi, pregledu ustne votline in celo pri božanju.

4. Potiskanje pesti v grlo mladiča

Resno? To je res slaba ideja iz enakih razlogov, kot so bili pojasnjeni v prejšnjem razdelku.

5. Potiskanje pasje ustnice pod prednje zobe, da se ugrizne

Še en od slabih poskusov, kako spremeniti neželeno vedenje mladiča. Tudi ta nosi visok potencial, da kuža poveže vašo roko ob svojem gobčku z bolečino.

6. Kužku vrnemo ugriz

Žal. Nekateri ljudje to v resnici počnejo. Še enkrat in zadnjič: NE POČNITE TEGA.

Vir: Pat Miller, CPDT, is Whole Dog Journal’s Training Editor. Miller lives in Fairplay, Maryland, site of her Peaceable Paws training center. Reinforce Your Dog’s Bite Inhibition

Deli objavo

Podobne vsebine